Taborjenje - učenje za življenje

Taborjenje Doživljajska pedagogika je poučevanje in vzgoja z doživljanjem mladih in jim nudi paleto raznovrstnih izkušenj, ki so življenjskega pomena. Izkušnja se oblikuje skozi vsoto doživetih deležev vsakega posameznika. Iz izkušenj rastejo končna spoznanja in uvidi kot najvišja stopnja človeške modrosti.

Doživetja, ki jih posameznik pridobi v naravi, so gotovo najbolj intenzivna. V stiku z naravo tem osebam spontano vzpostavlja ravnovesje med fizičnimi, psihičnimi in voljnimi cilji. Ob stiku z naravo posameznik pridobi izjemno bogate in pozitivne izkušnje.

Prav tako si bodo te osebe v naravi krepile pogosto motene gibalne sposobnosti in se s pomočjo gibanja v naravi sprostile.

V ozadju večine vedenjskih motenj je predvsem pomanjkanje možnosti oseb z duševno prizadetostjo za osebno samostojnost. V njih se pogosto kopičijo napetosti, ki jih sami ne prepoznajo in ne zmorejo razrešiti.

Doživljajska pedagogika v prvi vrsti krepi in gradi na njihovi samostojnost in je obenem »ventil« za napetosti, ki se v njih kopičijo.

Nekaj globalnih ciljev projekta:

Štiriindvajseturna vzajemnost življenja sili v sodelovanje, skupne pogovore, usklajevanje konfliktov, skupno prehranjevanje, spanje, veselje in žalost, načrtovanje, in to gre tako daleč, da ni mogoče spustiti iz rok nobenega udeleženca, vključno seveda tudi s strokovnimi delavci.

Vsak projekt ponuja in odseva svoj duh, ki ponuja udeležencem varnost in veselje do dela na sebi, do dejavnosti in intenzivnega življenja v naravi. Duh pa oblikujejo seveda vsi udeleženci.

Ob tem je potrebno nenehno zagotavljanje dobre koordinacije teama in skupna evalvacija. Vsak projekt vsebuje v svoji konceptualni zasnovi sprotne, vsakodnevne evalvacije in sicer zvečer evalvacije celotne skupine, kjer se pregleda preživeti dan, dejavnosti, skupinska dinamika, ter posamezniki.

Projekti ponujajo spontano stimulacijo (notranja motivacija) za vsakega člana, vsak projekt pa je sploh enkraten in neponovljiv. Išče nove poti in je razpoznaven v trudu, prizadevanju; je nasprotje pasivnosti in resignaciji ter zavodskemu vsakdanu, ki je mnogokrat prežet z nevoljo, naveličanostjo in obupom.

Aktivnosti so bile izbrane tako, da so bile primerne za vse; pomembno je, da so vsi zmogli, da ni prišlo do izstopanja posameznikov.

Usmerjeni smo bili v razvijanje samozaupanja, iskali smo »dobre, močne točke« skozi raznolike aktivnosti in skupno bivanje; vsak naj doživi uspeh!

Približanje naravnemu ritmu zunaj konteksta zavodskega utečenega vsakdana, kjer je vse pripravljeno in dano v roke. Gre za izkušnjo, da se hrana lahko iztrga iz narave ter za konkretno izkušnjo, da si moraš prej, preden se nasitiš, tudi skuhati, pa četudi je ura že polnoč. Gre za doživetje skupine kot zatočišča, kot subjekta varnosti. Hkrati smo opazili nujnost učenja odpovedovati se lastnim potrebam, potrpljenja in na drugi strani spoznati potrebo prisluhniti drugim in jih tudi spodbujati (to nam je zagotavljalo občutek varnosti).